Novice in napovedi (2008)
14. januar 2008 / Obvestilo
Naša direktorica Urša nominirana za Slovenko leta!
Revija Jana, ki prireja tekmovanje za Slovenko leta, je letos nominirala tudi našo direktorico Uršo.
Revija Jana je opazila Uršino požrtvovalno in uspešno vodenje Špas teatra, ki letos praznuje deset let delovanja. Teater, ki dosega vedno nove rekorde obiskanosti, letos je imelo naše gledališče večji obisk kot Drama, je Urša postavila na noge s svojo izjemno energijo, vizijo in navdušenostjo nad delom.
V 47. številki revije Jana je Žana Kapetanović z Uršo naredila intervju.
Katera je vaša prva asociacija na pojem Slovenka leta?
»Kaj si človek lahko še želi lepšega? Ustvarila sem priljubljeno gledališče, imam super družino, kmalu se bom preselila v hišo, resnično sem lahko zadovoljna z svojim življenjem,« sem pomislila nedavno, naslednja misel pa je bila: »Lahko obstaja še kaj več?« In točno na 10. obletnico Špas teatra (26. 10.) so me klicali iz uredništva Jane in sporočili, da sem kandidatka za Slovenko leta. Natančno to sem si še želela, sem pomislila.
Greste resnično z glavo skozi zid?
Vedno sem šla z glavo skozi zid. V prvih letih Špasa sem podirala najdebelejše zidove, z izkušnjami in pridobljeno modrostjo so se tudi zidovi, ki sem jih hotela razbiti, tanjšali. Zdaj včasih ni vredno prebiti zidu iz tančice, ker zmagajo premišljene odločitve. Razen seveda, kadar je ideja zares dobra, takrat pozabim na vse izkušnje in modrost, se usedem v »bob« in poženem po smrtonosni pisti.
Kako vam pomaga vaš škorpijonski značaj?
Včasih me pri delu izredno ovira, včasih zelo pomaga. Sem se ga pa naučila obvladovati. Škorpijoni zelo težko prenesemo kritiko ali poraz.
Komu najprej zaupate novo zamisel?
Ponavadi jo delim z možem ali prijateljico. Ko začutim, da je zamisel zrela, želim slišati komentar. Zgodi se tudi, da ideja enostavno pride na pamet in jo delim s prvim znancem, ki je poleg mene. Ena od resnic je tudi ta, da velikokrat ne poslušam mnenj drugih in se odločim po svoje. Kadar sem v dilemi, pretehtam sogovornikove argumente in svoje, odločim pa se intuitivno.
Kako je takrat, ko se vam porodi zamisel? Vam ne da miru? Ali vi ne daste miru drugim?
Jaz nikoli ne dam miru nikomur. Moji sodelavci se morajo navaditi, da sem perfekcionistka, in to pričakujem oziroma zahtevam tudi od njih. Včasih jim požrem vse živce in jih pripeljem na rob obupa. Morajo mi skoraj brezpogojno zaupati, sicer ni uspeha.
Še vedno šteje samo prvo mesto?
Prvo mesto zagotovo mika vse. Kadar razmišljaš o cilju, ki bi ga rad dosegel, seveda ne smeš pomisliti, da boš drugi, ker s tem že izgubiš bitko s konkurenco.
Imate že v mislih naslednji projekt?
V mislih imam vedno nekaj projektov, ki me preganjajo podnevi in ponoči. Nekateri ne dozorijo in utonejo v pozabo, ali pa jih samo zamrznem in jih realiziram, ko za izvedbo dozorita čas in prostor.
Bo hišica v naravi, ki jo obdaja bela ograja, kmalu zgrajena?
Zdaj sem veliko bolj optimistična. Hiša dobiva končno podobo. Upam, da bom spomladi že sadila rožice okoli nje in pojedla prvo kosilo na terasi.
Resnično načrtujete, da boste malo izpregli? Pa boste to znali?
S tem projektom se že ukvarjam. V začetku novembra sem si vzela teden dni dopusta, to je presenetilo vse moje sodelavce. Čas zase in za družino si vzamem tudi med delavniki. Res je pa tudi, da sem, kadar me prime »tadelavna«, pri stvari praktično 24 ur na dan, ker dobim vedno občutek, da ustvarjam nekaj novega. To je hrana, ki jo potrebujemo vsi zasvojenci z ustvarjalnim delom. Dolgo sem mislila, da v Špasu brez mene preprosto ne zmorejo. Potem sem zelo zbolela in pristala celo v bolnišnici na Golniku. Več kot en mesec me ni bilo v službo, Špas teater pa je deloval naprej. Vam zveni znano?
