Aleksandar Rajaković

Aleksandar Rajaković – Sale je igralec izrazite pripovedne moči, ostrega občutka za značaj in neposrednega stika z občinstvom. Njegova igra je energična, telesna in jezikovno izjemno živa, vendar nikoli ne ostane le pri zunanjem učinku. Tudi najbolj komične like gradi iz njihovega okolja, ranljivosti in potrebe, da bi jih drugi slišali. Prav zato se enako prepričljivo znajde v ansambelski komediji in sam na skoraj praznem odru, kjer lahko zgodbo nosi le z glasom, telesom in igralsko navzočnostjo.

V Špas teatru nastopa v romantični komediji Iščem moža, kjer se ob Alenki Tetičkovič in Roku Kunaverju znajde v zgodbi o osamljenosti, ljubezenskih pričakovanjih in nekoliko obupanih poskusih, da bi človek prelisičil srce. Vdova se s pomočjo tarota in spletnega oglasa poda v iskanje popolnega moža, njen sosed pa skuša svojo priložnost izboljšati z nenavadnim načrtom: prijatelj naj bi se pred njo pojavil kot vrsta neprimernih snubcev, ob katerih bi sam nazadnje deloval kot najboljša izbira. Pod situacijsko komiko, preoblekami in nesporazumi predstava odpira tudi bolj tiho vprašanje, koliko nenavadnih odločitev so ljudje pripravljeni sprejeti samo zato, da ne bi ostali sami. Aleksandar v takšnem svetu ne išče le hitrega smeha, temveč človeško ozadje lika – njegovo domišljijo, strah in iskreno vero, da se ljubezen morda vendarle še lahko zgodi. (Špas Teater)

S Špas teatrom ga pomembno povezuje tudi komedija Avdicija, ki je nastala po besedilu Jurija Zrneca in igralcev ter v Zrnečevi režiji. V prvi igralski ekipi Aleksandar oblikuje dva izrazito različna kandidata: Črta Šušteršiča, prodajnika, ki se počuti nerazumljenega, in Zvonka Trobca Godca, samosvojega glasbenika za vse priložnosti. Prehajanje med likoma mu omogoča, da pokaže svojo sposobnost hitre telesne, glasovne in značajske preobrazbe. Predstava temelji na improvizacijski odzivnosti in tesni ansambelski povezanosti, saj se njena komika ne rojeva le iz pripravljenih prizorov, temveč tudi iz natančnega poslušanja in odzivanja med igralci. Leta 2020 je Avdicija prejela Špasko popularnosti za najboljšo predstavo, priznanje pa pripada celotni ustvarjalni ekipi uprizoritve. (Špas Teater)

Pomemben del njegove umetniške poti je lik Marka Đorđića, ki ga je v monokomediji Čefurji raus! odigral več kot štiristokrat. Uprizoritev po romanu Gorana Vojnovića in v dramatizaciji ter režiji Mareta Bulca se je odpovedala velikim odrskim učinkom ter vse stavila na igralca, besedilo in neposredno pripoved. Aleksandar je na praznem odru ustvarjal ne le Marka, temveč cel svet njegovih staršev, prijateljev, učiteljev, policistov in Fužin. V jeziku, ki prepleta slovenščino, jezike nekdanje Jugoslavije in poulični sleng, je komedijo povezoval z ostrim razmislekom o pripadnosti, predsodkih in občutku manjvrednosti. Več kot štiristo ponovitev ni osebna nagrada, je pa redek gledališki dosežek in dokaz izjemno dolgega odnosa med igralcem, likom in občinstvom. (sigledal.org)

Zgodba Marka Đorđića se nadaljuje v monokomediji Đorđić se vrača, ki je prav tako nastala po delu Gorana Vojnovića in v režiji Mareta Bulca. Marko se po letih vrne na Fužine ter skozi humor, spomine in družbeno kritiko preverja, kaj se je spremenilo v njem in kaj v Sloveniji. Tudi ta predstava se zavestno odreka spektaklu in temelji na surovi moči besedila ter Aleksandrovi igralski neposrednosti. Njegova sposobnost, da sam ustvari množico navzočih in iz ene pripovedi zgradi celotno skupnost, ostaja ena najbolj prepoznavnih lastnosti njegovega gledališkega izraza. (Špas Teater)

Pred filmsko in televizijsko kamero je nastopil v projektih Piran – Pirano, Kekec, tri dni pred poroko, Med mano, tabo in bogom, Privid, Čefurji raus!, Hiša ljubezni, Lepo je biti sosed in Naša mala klinika, med novejšimi deli pa je tudi serija Pošast za železno zaveso. Njegove filmske in televizijske vloge so raznolike, vendar tudi pred kamero ohranja izrazit občutek za okolje, govor in drobne značajske posebnosti, zaradi katerih lik hitro postane prepoznaven. (Baza slovenskih filmov)

Aleksandar Rajaković je igralec, ki zna iz jezika ustvariti prostor, iz lika skupnost in iz smeha vprašanje, ki ostane tudi po koncu predstave. V Špas teater prinaša igrivost, neposrednost in izkušnjo igralca, ki zaupa predvsem zgodbi in občinstvu. Njegovi junaki so pogosto glasni, posebni in nekoliko izgubljeni, vendar nikoli prazni – vedno nosijo tudi del sveta, iz katerega prihajajo.