Popolni tujci

Štirje dolgoletni prijatelji in njihove najdražje, z izjemo Filipa, katerega prijateljica je doma obležala z vročino, se ob luninem mrku družijo na terasi. Večer mineva v čaru duhovitih zbadljivk, simpatičnih šal in aktualnih pogovorov o družinskih in intimnih zadevah. Ko tema pogovora nanese na informacije, ki jih skrivajo naši nepogrešljivi mobilni telefoni, se zbrana druščina junaško odloči, da ni skrivnosti, ki bi jih tajili pred prijateljskim omizjem. Nedolžna igra, da bo vsak od njih klice, SMS-e in MMS-e, ki bodo prihajali med večerjo, delil z vsemi zbranimi, sproži sprva zabavne reakcije, a lahkotnost igre se začne počasi izgubljati. Skrivnosti, ki bi morale ostati v majhnih glavah pametnih telefonov, spremenijo slike o zakoncih, partnerjih, ljubicah in prijateljih. Ta večer prav vsak od njih razkrije temno plat, ki jo uspešno skriva. A poti nazaj več ni in nihče ne ve, kam bo nedolžna igra usmerila svoj tok.

Tamara Damjanović, perspektivna mlada hrvaška režiserka, ki je besedilo Popolnih tujcev napisala po motivih istoimenskega filma, je povedala: »Čutila sem, da v italijanski različici izvorni material ponuja šarmantno zgodbo, ki je sama po sebi zelo dosledna in stabilna, a ima za moj okus potencial spregovoriti še o skrivni in temni plati človeške narave na ostrejši način, ker na koncu lahko v človeški duši najdemo številne temačnosti /…/ Odkleniti svoje skrivnosti pomeni predvsem globoko intimno, neprijetno soočiti se s samim seboj. Morda nas je tako strah tistega, kar bi pri tem našli, da točno zato pred drugimi zanikamo obstoj teh skrivnosti.«